Neyc

Utrinek iz včerajšnje predpremiere filma Vampir Z Gorjancev.

Skupina RešParD predstavlja svoj drugi - tokrat bolj resnejši videospot za njihov zadnji singel:
Naravne nesreče. Pesem govori o neodgovornem človeškem ravnanju z naravo, ter kako zna narava pokazati
svoje zobe človeštvu.

Videospot so posneli v Parižljah ter Letušu v Savinjski dolini. Pri snemanju spota pa so na pomoč
priskočili tudi Pariželjski gasilci, ki so v videospotu prikazali reševalni postopek.

Kdo so RešParD?
Ideja o zasedbi je padla jeseni leta 2005, dobro leto kasneje pa so jo pričeli tudi udejanjati.
Začeli so ustvarjati glasbo, ki je mešanica rapa, popa in hip-hopa. Najprej so skupino
sestavljali le trije člani, in sicer Robert Cokan, Primož Kronovšek in Dejan Cokan, vse skupaj pa je bila
bolj zafrkancija kot kar koli drugega.
Kaj kmalu pa so Robi, Dejan in Primož ugotovili, da sami ne bodo zmogli, zato so v svoje vrste povabili
klaviaturista Nejca Planinca, kmalu pa se jim je pridružil že basist Mitja Glasenčnik.

Marsikdo skupino vpraša kaj pomeni beseda RešParD, a fantje vam te skrivnosti ne bodo izdali.
Pravijo pa, da če se malo bolje poglobite v besedo, če malo premešate črke boste kaj hitro našli besede,
ki predstavljajo to skupino.

V začetku decembra 2007 so izdali svoj prvenec, ki so ga poimenovali RešParD. V maju 2008 so posneli
videospot za pesem Kje Si, ki jih je naredil še bolj prepoznavne na slovenski sceni.

Na žalost pa je skupino v začetku septembra zapustil pevec Dejan Cokan, toda fantje pravijo da so le še
močnejši in da delajo s polno paro naprej. Septembra so prav tako predstavili novo pesem Naravne nesreče,
za katerega so v oktobru posneli videospot. Za backvokal je poskrbela prikupna pevka Mojca Bitenc, videospot
pa je nastal pod režijo Nejca Tomšiča.

Skupina RešParD (Robi, Nejc, Mitja in Primož)

Kr ne morm verjet, da je minilo že štiri mesece od moje nesreče. In ko tkole pomislim nazaj, sem se kr dobro sestavil nazaj. Kako se to hitro zgodi. Bil sem namenjen v Povir, saj je od mojega najboljšega prijatelja punca mu organizirala presenečenje. PaintBall turnir v njihovi bližini. Malo preden sem zavil iz avtoceste proti Divači stoji okrepčevalnica. Mene pa je nujno tiščalo na wc. Pa sm si reku eh sj bom čez 5 minut tm. Bom šel že tm na stranišče. Pa sem zavil pri Divači lepo vn, šel še čez cestinsko (vinjet še ni blo) in tko se mi je lajf ustavu 150 metrov od cestninske postaje. Kaj je blo se še dans ne spomnem, bi pa rad se spomnu kaj je blo. To me najbolj žre, kaj hudiča sem ga polomu. Zavijal sem levo, nakar me je iz leve zadel tovornjak. Direktno v vrata. Odbilo me je kakih 20 metrov v desno smer in avto se je ustavu ob robu ceste. Kdaj sm prvič pršu iz nezavesti se ne spomnem. Vem samo da sm gledu okoli sebe in ni mi bilo nič jasno. Občutki so čudni. Kot da bi bil v najhujši nočni mori. Pogledam se v ogledalo in moj obraz popolnoma krvav. Po radiu je še vedno špilu moj cd in Alya mi je pela:”A veeeš, a veeeš…”.
Naenkrat na moji levi rami začutim roko. Bil je šofer kamiona in mi reku, da bo vse v redu in da so rešilci na poti. Kaj je bilo potem se ne spomnim več. Mi je pa to čez nekaj dni v bolnici povedal šofer. Pogledal sem okoli sebe se prijel za glavo in reku: ”O p***a”.

In spet padu nazaja v nezavest. Zbudu sem malo kasneje, ko so na kraju nesreče že bili policisti, rešilci in celo gasilci, ki so prišli s škarjami, da me rešijo iz avta. V nezavesti sem bil okol 25 minut. Čutu sem, da imam levo roko mobilizirano. Seveda mi še vedno ni bilo nič jasno kaj se dogaja zato sem vprašu kaj je bilo. Prijazni rešilec mi je povedal, da sem imel prometno nesrečo, ampak da je zdej vse v redu. Mislu sm da ni z mano nič narobe. Bolečin nism nč čutu. Občutek v levi roki pa je bil kot da mi je zaspala. Kmalu zatem je zazvonil telefon, ki je ležal na sovoznikovem sedežu. Rešilec je bil tako prijazen, da mi ga je podal. Klicala je Erika – prijateljeva punca. Seveda me je vprašala kje sem in kdaj pridem, jaz pa sem mirno, morda skoraj hladnokrvno reku, da sem imel manjšo prometno nesrečo in da me zdej peljejo v bolnico. Ko sva končala pogovor sem se počutil zelo krivo. Uničil sem presenečenje za prijatelja.

Moje misli je zmotil rešilec in me pokril z oddejo, medtem pa sem slišal kako režejo in širijo pločevino. Po nekaj minutah, sem bil že iz avta. Seveda so mi bili vsi ob strani, ker niso vedeli če imam poškodavno tudi nogo. Noga je ostala cela, le malo je bila odrgnjena. Potem so sledile formalne zadeve. Policaju sem mogu povedat vse moje podatke in tako dalje. Še vprašal me je, če naj policija sporoči staršem ali bom sam. Seveda sm reku da bom sam, vendar tega v tistem dnevu pač nism mogu narest. Nato so me dali v rešilca in odpeljali v bolnico. Med potjo me je klicala mati, vendar se pač nism mogu javit, zato je rešilec telefon ugasnil, da me ne bi motili.
Ko smo prispeli v bolnico, so me hitro odpeljali v ambulanto in sledilo je rentgensko slikanje glave, roke, prsnega koša in tako dalje. Poškodovana je bla samo roka.

Medtem, ko sem čakal v ambulanti z dvema zelo simpatičnima sestrama, mi je druga sestra rekla, da je na telefonski liniji moja mami, in če upam pridt do telefona in povedat kaj je blo. Seveda sem tudi mami povedu, da sem imel prometno nesrečo in da sm v bolnici in da me bojo operiral k mam zlomljeno roko. Spet sm povedu tko, kot da ne bi bilo nič narobe. Za njo je bla to tudi verjetno ena težkih preizkušenj, ko je po radiu slišala za prometno nesrečo v divači in ko me je klicala se pač nism javu. To more biti verjetno velik šok za starše.
Ko so me pripeljali iz ambulante sem tam zagledu najboljšega prijatelja in prijateljico ter njeno mamo. Blo je zlo ganljivo in če se ne bi tok oziral na to da moški ne jočemo, bi kr zajoku od same sreče. Zlo velik mi je pomenl to.
No, operirali so me šele okol pol osmih zvečer in operacija je trajala kr 4 ure in pol. Odpeljali so me nazaj v sobo, kjer so me že čakali domači. Ravno sm se zbudu iz anestezije in nikogar nisem razločno prepoznal. Vsi so bili megleni. Ampak po obrisih pa sem točno razločil kdo je kdo. Obrnu sem se k sestri in prva beseda k sm reku je bila: ”Anja, oprosti zaradi avta”.
Ona pa seveda takoj v jok in sledil je objem. Nato sem zaspal.

Celo nedeljo sm mogu preležati v pojstli in sm nekajkrat clo zaspal. Prvi me je obiskal celo voznik tovornjaka. Nato sta prišla še bratranca ter sestrična, bolj popoldne pa še domači.
Pol se je pa začelo najhuje. Nisem več mogu spat. Ne ponoči in ne podnevi. Poleg tega je v nedeljo v sobo pršu mudel, ki je ponoči dobesedno žagal drva. Iz pojstelje pa nism mogu k sm bil priklopljen na infuziji, pa še roko sem imel privezano v zrak, da se je kri lažje pretekala.
V ponedeljek okoli 10 ure me je klicala mami in mi preko telefona predvajala, ko so mi Budilkarji zaželeli čimprejšnje okrevanje. V tistem momentu so se mi zasolzile oči. Bilo je preveč ganljivo, čeprav se je bolj malo slišalo, ker je preko telefona bilo bolj potihem. Sem pa potem naslednji dan poslušal posnetek, ker je bil Pikec tako prijazen, da je izrezal ta del in ga poslal.
Potem sem vsak dan zjutri na viziti upal, da bom lahko odšel domov. V torek so mi celo rekli, da bom šu v sredo že domov. Moj cimer iz bolnice, ki se je ponesrečil isti dan kot jaz je šel domov že vv torek. Pa sm si reku: ”Še en dan zdrži pa boš šu domov.”
V sredo zjutraj pa so mi rekli, da je bolje da še kak dan počakamo, preden me bojo odpustili domov. Ohhh sm si reku. Pa ne še en dan. Za znort.
No sej morda bi še nekako zdržu, če bi imel vsaj kake obiske, ki bi me obiskovali. Prijatelji me niso prišli niti povohat. Samo preko SMSev sem dobival sporočila, da kako more bit hudo in mi želijo čimprejšnje okrevanje. Lepo prosim, a je tako težko se zapeljati do Izole in me obiskat?

No in potem je res prišel naslednji dan, ko so mi rekli, da zdaj je pa čas, da odidem domov. Iskat me je prišel stric in sestra. Komi sem čakal, da zopet vidim svoje ljube Vrhovce in vse domače. Doma pa je bilo zopet vse narobe. Nič ni bilo tako kot v bolnici. Nič ni bilo prilagojeno za ”invalide”. No pa sej sem se potem počasi navajal. Še vedno so mi največje težave delale stopnice, ker sem zelo težko hodil zaradi leve noge. Mislu sm že, da je morda notri kaj počeno, pa tega niso odkrili. No pa se je čez kak mesec porihtalo.
No in ko sem bil tako doma, me zopet ni prišel nihče niti povohati. Malo razumem, da je pot do Izole dolga. Toda narediti 50 korakov do mene je verjetno za druge zelo naporno. Edini, ki me je obiskoval je bil moj najboljši prijatelj Dominik. In ker sem bil čez dan sam, sem se ponudil, da bom zanj in zame kuhal kosila (no kot študent stanuje v isti ulici kot jaz). Bil sem celo presenečen, kaj vse sem pripravil za kosila samo z eno roko.
Ker me tako noben od drugih prijateljev ni hotel niti povohati, sem si želel njegove družbe. Želel sm se pogovarjati in pogovarjati. Bil sem osamljen in sem hotel družbo. Verjamem pa, da sem mu počasi že začel najedati in mi je povedu par krepkih o tem in onem. Bil sem šokiran in jezen. Celo tako jezen, da sem se mu naslednji dan zlagal, da ne morem skuhati kosila, ker se ne počutim dobro, pa čeprav sem se počutil dobro. Nisem ga želel videti ne slišati. Celo poslal mi je nekaj SMSov, na katere pa nisem odgovoril. Naslednji dan pa sva se pobotala. Tudi opravičil sem se mu, ker sem bil morda malce preveč naporen. Kar mi je dva dni nazaj povedal so bile besede morda malce prezgodaj izgovorjene. Če bi počakal kak teden ali dva bi bilo verjetno drugače.

No, da se vrnem k mojim najhujšim dnevom poleg tega kar sem že napisal. Tri tedne odkar sem imel nesrečo nisem in nisem mogu spat. Niti potem, ko sem prišel domov. Noben položaj ni bil dober za mojo roko. Roka me je svinsko bolela. Pomagali niso niti tableti. Nič mi ni blo prov. Celo pred računalnikom nism zdržal niti pet minut. Blo je najhujše mučenje na svetu in tega ne priporočam nikomur na svetu. Teh bolečin ni za zdržat. Potem se je zadevca malce umirila. Počasi sem začel hodit na terapije v zdravstveni dom. Kar nisem mogu verjet kako švoh so ratale mišice od nesreče dalje. Nisem mogu dvignt niti malo. Moči v roki nisem mel. Niti najbolj mehke žogice nism mogu stisnt. Potem (HVALA ZDRAVSTVO) so me poslali za dva tedna v zdravilišče Laško, kjer so mi kasneje še za en teden podaljšali. Res je bilo super in domov sem se vrnil poln novih moči in novih zagonov.

Zato ljudje. Ne glede na to kako varen in previden voznik ste. Nesreča nikoli ne počiva. Kdor koli se je že kdaj pelju z mano ve, da sem izredno pazljiv voznik, in da ne kršim pravil. Kr vprašite jih.

Charlie ima to slabo navado da rad grize stvari. Še posebej rad grize brat svojega starejšega bratca.

”Alo Nejc. Zbud se. Gremo!” Me je v soboto zjutraj zbudil materin glas. Počasi sem vstal se oblekel in na hitro spakiral najvažnejše stvari (mobitel, polnilec, fotoaparat, slušalke itd.) nato pa da mi na morju ne bi bilo dolgčas sem vzel še nekaj knjig, ki sem jih v teh 5ih dneh tudi prebral (Angeli In Demoni, Tito Brez Maske, Božji Vohun in pa seveda mi je še ostalo, da do konca preberem Vampirja Z Gorjancev)

Malo me je sicer skrbelo, kako bom plaval, ko pa imam roko še vedno pošraufanu in mišice niso še lih kolk tok v redu, pa sm bil začuden koliko voda zares pomaga. Ma sm kr naprej plavu, pol k sm pa iz vode pršu, pa sem se seveda posvetil branju. No in čeprav sem na plaži preživel pod drevesi v senci me je sonce kr fejst opeku (ti hudič hinavski), no sej zdej je že boljš.

Ko smo pršli na Hrvaško smo opazl kok so Hrvati še vedno močno pod vplivom nogometa. Vsak hrvaški avto je imel med vrati zataknjeno njihovo zastavo z šahovnicami. In to kljub temu, da so jih prejšni dan porazili Turki. No ja to pa tud ni vse. Ko smo se isti dan odpravili v samo mesto Baška smo tako na vsakem koraku spremljali nogomet, ki se je takrat odvijal med Rusi in Nizozemci. Gostinci, ki niso imeli pred svojim lokalom plazme, projekcije ali televizorja so bili mrzli. Gostov zelo malo ali pa jih sploh ni blo, medtem, ko je pri prej omenjenih gostincih, ki so se dobro opremili kar trlo gledalcev.

  
Čez 1 kilometer zavijte levo.

Hrvaški navijač

En zlo hud avtocestni ovinek pri Reki

 
Titov mos…pardon..Krški most

Leteča podgana…

Pogled na mesto Baška

Navijači pred projekcijo

Naša rezidenca

Barčica po moorju plava…

Vsake tok časa me je pa tkole zmankal

Objavljam kratek filmček Žige Anžlovarja o nastajanju novega slovenskega filma Vampir Z Gorjancev. V filmčku boste tako videli nekaj odlomkov iz filma. Pustite se presenetiti.

Ekola. Objavljam nove press fotke filma Vampir Z Gorjancev. Slike zajemajo nekaj filmskih utrinkov. Avtorica teh slik je Ivona Ljubičič. Drugače pa je film sedaj v montaži. Kaj vse se dogaja z filmom pa lahko preverite na uradnem blogu.

Klikni na sliko za ogled galerije :)

No pa še nekaj na kratko o knjigi. Pobrano iz wicked.si
No, pa k vampirju. Ne vem zakaj, ampak v knjigi nisem pričakoval vampirjev, pa se dejansko pojavijo. Zdelo se mi je, da vampirji na Gorjance nekako ne spadajo, pa da bodo ti vampirji verjetno v kakšni bizarni povezavi s cvičkom in krvjo.

Več kot zanimiva zgodba o vampirjih, ki strašijo “pudgurce”, zelo dobro prenešena v naše okolje. Zgodba ni strašljiva, prej romantična, pa tudi realistična, no ja, razen seveda delov z vampirji. Za moj okus napisana sicer preveč zateženo in razvlečeno, pa vseeno. Tudi kratki prebliski v obliki “spoilerjev” že na prvih straneh mi nekako niso bili všeč, saj sem že na začetku kar dobro zaslutil konec zgodbe.

Je pa knjiga vsekakor vredna branja, če že ne zaradi drugega, zato, ker zgodba ni tipično slovenska, se pa dogaja v tipično slovenskem stilu.

Danes mineva natanko en teden od nesreče. Vsi, ki so videli sliko razbitega avta me sprašujejo kako je z mano. Jaz sem kar v redu in prilagam še eno sliko. Veliko jih tudi pravi, da sem jo dobro odnesel, glede na razbitega Unota. Danes sem imel kontrolo na kliničnem centru in zadeva se izboljšuje, šivi se lepo celijo in v torek mi jih bodo pobrali ven. Edino roka je še malo zatečena, toda tudi to počasi izginja. lep pozdrav